Kolędy słoweńskie
Poslušajte vsi ljudje, sveti Jožef v mesto gre.
Sveti Jožef in Marija gresta v mesto Betlehem.
Ko pa v mesto prideta, prenočišča iščeta.
Oj ti mesto, betlehemsko, da nas nočeš prenočit?
Sveti Jožef govori: "Za večerjo me skrbi."
Pa Marija ga tolaži: "Saj večerje treba ni."
Za ročico jo drži, na oslička posadi.
Potlej gresta ven iz mesta, ven iz mesta Betlehem.
Ko pa iz mesta prideta, bajtico zagledata.
Tam na gmajnci, v revni štalci je rodila Jezusa.
Zdaj poglejmo vsi v nebo, kako zvezde sevajo.
Oj, te zvezde betlehemske, milosti nam trosijo.
Vsi zapojmo iz srca, v slavo Jezusa Boga,
da nam Dete, betlehemsko blagoslov svoj sveti da.
V stajici pri Betlehemu („W obozie niedaleko Betlejem”) przywołuje światło pali się o północy. Dla zbawienia świata narodziło się Dzieciątko Boże. To Dzieciątko, niebiańsko piękne, śpi słodko w żłobie na słomie…
V stajici pri Betlehemu luč gori o polnoči;
v odrešenje svetu vsemu božje Dete se rodi.
Dete to, rajsko lepo, v jaslih na slami spi sladko.
Spevi angelov donijo po planjavah v tiho noč;
se pastirji prebudijo in prestrašijo, rekoč:
"Glej, kako žari nebo! Kaj pomeni neki čudo to?"
Angel božji jim oznani, da Zveličar rojen je:
v hlevcu, v jaslicah na slami je zavit v pleničice.
Dete to usmiljeno je prišlo odrešit vso zemljo.
In pastirji pohitijo, Dete najdejo lepo.
Z Jožefom ga in Marijo vsi ponižno molijo.
Dete to prečudežno je ustvarilo nebo, zemljo.
"Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem"
oznanjajo po širjavah rajsko petje vsem stvarem.
Z angeli zapojmo vsi: Bogu večna slava naj doni!
Kar je v raju Bog obljubil, se spolnilo je nocoj.
Glej, kako te Bog je ljubil! Človek, njemu hvalo poj!
Dete to preljubljeno nam odprlo sveto je nebo.
Glej zvezdice božje („Zobacz gwiazdy Boże”) traktuje o pięknie rozświetlonego gwiazdami nieba, ktόre tak pięknie migoczą w tę świąteczną noc…
Glej, zvezdice božje migljajo lepo,
Odprto široko je sveto nebo.
Duhovi nebeški se z raja vrste,
Prepevajo slavo, na zemljo hite.
Obljuba predavna postala je res,
Zveličar je rojen ljudem iz nebes.
Pri ubogih pastircih na slami leži,
si revščino izvoli, ponižnost uči.
O srečne dušice, ki njega dobe,
z nebeško tolažbo jim polni srce;
Le k njemu hitimo, saj rad nas ima,
Zaupno odkrijmo mu rane srca.
Srečna si, štalca („Masz szczęście”) odnosi się do Betlejem. A miasto, choć upadłe, jest na wszystko otwarte, bo w nim król świata nie boi się urodzić.
Srečna si, štalca, ti Betelehemska!
Družba nebeška pri tebi stoji.
In čeprav podrta, vsepovsod odprta;
notri se še Kralj roditi ne boji.
Srečne ste, jasli, ve Betlehemske,
detece revno na slami leži.
Četudi lesene, sred' zime ledene;
notri se Zveličar, Jezus, sam rodi.
Srečen si, človek, tisočkrat srečen!
Jezus prebiva pri tebi vsak dan.
Četudi si reven, pomoči potreben;
V dušo tvojo se Zveličar naseli.
Literetura:
Komentarze
Prześlij komentarz